Ježiška valovna dolžina

 

 

Če pošteno priznam, sem se na Ježici znašel samo zato, ker so me na Slovanu, tistemu Slovanu, ki se je ravno takrat, ko sem jaz pospešeno dobival svojih zadnjih deset centimetrov, odločil, da postane klub svetovnega slovesa, odslovili in se na Iliriji ni dalo vreči trojke iz kota, če si imel številko noge večjo od 32. Priznam tudi, da nad tem prisilnim prestopom nisem bil niti najmanj navdušen in ne spomnim se več, ali mi je bilo bolj tečno cjaziti se vsak dan dve uri z avtobusom čez mesto, ali pa čefurjem po Fužinah razlagati, da poleg Olimpije in Slovana obstaja v Ljubljani še klub, ki se mu reče Ježica. Sicer so Fužinci povsem razumeli, da je valjda boljše trenirati nekje bogu izza nogu kot v jebenem Štepanjcu in da je to, da se lahko na poti na trening ustaviš na Bavarcu in greš na burek, res hudo, so pa vseeno sumili, da ima vse to opraviti tudi s tem, da nisem tak basketaški car za kakršnega sem se do takrat izdajal.

In tako je bil moja samozavest v tistih najbolj občutljivih pubertetniških časih resno načeta, telovadnica osnovne šole Franceta Bevka pa vsaj na prvi pogled ni delovala kot prostor, kjer bi se jo dalo popraviti. Da bi znal ceniti to, da s tamkajšnjih treningov niso nikoli nikogar napodili in da so bili naši sparing partnerji en dan gluhi košarkarji, drug dan pa kar ženska ekipa Ježice z Rankico Šarenac na čelu, sem bil seveda premlad, saj sem v tistih časih cenil le velike joške in poceni pivo, ali bolje rečeno kakršnekoli joške in kakršnokoli pivo. No ja, tudi Michaela Jordana, ampak to je bilo pač v tistih časih samoumevno še bolj kot joški in pivo.

Skratka, dejstvo je, da sem bil nad usodo, ki me je po ovinkih pripeljala v roke Petru Brumnu, sprva razočaran in da še danes ne vem, kdaj se je vse skupaj obrnilo na glavo in sem začel verjeti, da je bilo to, da so me vrgli s Slovana nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo v življenju. No, zagotovo sem nekaj malega posumil na tisti legendarni tekmi s Postojno, ko smo v triindvajseti minuti tekme v en glas skupaj tulili Pero, moj soigralec Miha Čeak, njegov oče Dare in jaz, vsak na svojo nedolžno žrtev. Pero na zmačkanega provokatorja v sedmi vrsti prazne tribune, Miha na enega sedmih tečnih in medsebojno neločljivih postojnskih bekov, Dare na njihovega trenerja, ki je vzgojil to sedmerico tečnih in medsebojno neločljivih bekov in jaz seveda na sodnika, ki je bil vsega tega najbolj kriv. Bila je tipična ježiška tekma, ena tistih, zaradi katerih so nam zavidali vsi naši sovrstniki v bolj dolgočasnih ljubljanskih klubih, ki so se s svojih tekem vračali zgolj z zgodbami o tem, koliko točk in skokov je kdo nabral.

Jebiga, njihovi trenerji niso metali stolov po dvorani in dvigovali zapisnikarskih miz, da o tem, česa vse niso počeli njihovi soigralci, naši pa so, sploh ne govorim. Z Ježico resda nismo nikdar igrali na zaključnem turnirju četverice in nismo nikdar premagali Olimpije, smo pa zato soigralca tihotapil čez italijansko mejo in pri tem, da bi bilo vse skupaj malce bolj napeto, tulili: »Cujnik nima pasoša! Cujnik nima pasoša!«. In smo potem še tedne in mesece celi Ljubljani pravili o zbeganem obrazu italijanskega carinika, ki je stal tam na vratih avtobusa in od daleč preverjal naše dokumente ter se dolgo časa obotavljal ali naj vendarle opravi resnejši pregled.

Ne, na Ježici ni šlo nikdar samo za košarko. Prej bi rekel, da je bila ta le izgovor, da smo se lahko redno dobivali in počeli vse tisto, kar zblojeni najstniki s podivjanimi hormoni pač počnejo, kadar se znajdejo v večjih, istospolnih skupinah. Skrivnost užitkarskega presežka moje ježiške generacije je bila v tem, da smo se vsi mi pravočasno ozdravili želja, da bi postali profesionalni košarkarji in da so se vse naše športne ambicije začele v Baileysu na Kolodvorski in končale na Horsu v Tivoliju. Imeli smo pač to neverjetno srečo, da smo dovolj zgodaj vedeli, da določene stvari v življenju štejejo veliko več od doseženih košev in smo zato kljub temu, da smo se bolj ali manj spotikali ob črte in s svojimi neumnostmi iz Perota izvabljali nove in nove kolerične akrobacije, redno počutili kot zmagovalci.

In prepričan sem, da nas ta občutek ni minil vse do danes, ko se mnogi niti približno ne spomnimo več, kako se je končala tista tekma v Postojni. Ali katerakoli druga, če smo iskreni. Mi smo ne glede na izide naših tekem namreč ostali zmagovalci predvsem zato, ker nihče med nami ničesar ne obžaluje in ker nihče ne trpi zaradi tega, ker danes namesto tega, da bi v NBA služil milijone, ob ponedeljkih plačuje dvorano, da lahko tam brezskrbno zgreši nekaj trojk, se kot majhen otrok veseli, da se pri tridesetih še vedno dotakne obroča in spije s prijatelji v garderobi pivo ali dva.

Ja, mi smo ostali zmagovalci, ker smo ne glede to, ali danes režiramo filme, skrbimo za osnovnošolsko fiskulturo, komentiramo smučarske skoke na radiu ali na tak ali drugačen način odločamo o prihodnosti slovenske košarke, ob tem pivu ali dveh še vedno tisti nedolžni mulčki, ki jih na petkovem treningu bolj kot tekma naslednji dan v Trbovljah zanima, kam se gre po njej in ali bo v tudi v soboto v Eldoradu tako dobro kot je bilo v sredo. Ker nam je torej po vseh teh letih in takšnih in drugačnih stranpoteh uspelo ostati na isti valovni dolžini.

Ježiški valovni dolžini.

Goran Vojnović