Premium sponzorji

 

Zavarovalnica Triglav, d.d.

 

 Petrol

 Telekom Slovenije, d.d.

 
 
 

Sponzorji

Nomago d.o.o.

SNT Slovenija

Sponzor KD Ježica 

 
 
 

DOHODNINA - 0,5%

1. Klikni na zgornjo povezavo

2. Natisni obrazec

3. Izpolni in podpiši obrazec

4. Pošlji obrazec na FURS

 http://www.fu.gov.si/kontakti/

ALI

Izpolnite obrazec preko e-davkov

https://edavki.durs.si/

in ga oddajte elektronsko.

HVALA!

 
 
 

"Tovariš" Peče - učitelj, trener, mentor

"Tovariš" Peče - učitelj, trener, mentor

27.12.2016

Aleš Peče. Legenda ježiške košarke. Prijatelj, učitelj in mentor mnogim. Prav vsak, ki je v svojem življenju prišel v stik z njim, brez kančka razmišljanja prizna, da je ''tovariš'' Peče vplival nanj. Ko se dobiva v priljubljenem lokalu, me poln energije pričaka z velikim nasmeškom na obrazu. Sivobradi gospod, ki po 42 letih učiteljevanja sedaj uživa v zasluženem pokoju, ima tako kot vselej veliko za povedati. Pravi, da ne želi biti nostalgičen, a da se mu je kot človeku, rojenem v prvi polovici prejšnjega stoletja, do sedaj zgodilo že marsikaj. Tokrat ni izrekel besed: »Bom čisto kratek,« ampak se je z veseljem razgovoril o svojem življenju, pogledu na učiteljski in trenerski poklic ter, jasno, o Ježici in svojih učencih, na katere je izjemno ponosen.
Kot učitelj pravi, da si je takoj zastavil en sam cilj – da navduši učence za šport. »Vsakemu učitelju in tudi trenerjem bi morala biti prioriteta otroke naučiti ljubiti šport. Večina mojih učencev je aktivno ''športanje'' prenehala. Uspešno so zaključili šolanje, a se s športom tako ali drugače še naprej ukvarjajo. Moj cilj ni bil iskati motiva za delo le med košarkarji. Kajti, ko na koncu potegneš črto, pomisliš, ali več velja tistih 10-15 igralcev, ki so si v košarki res ustvarili neko uspešno kariero, ali vsi tisti, ki so ostali simpatizerji košarke ter so šport vzljubili, ga sprejeli kot način življenja zase ter za svoje družine. Zelo sem vesel, ko sedaj te ljudi srečujem, ne samo na košarkarskih tekmah, temveč tudi na golf igriščih, na plavanju, na smučiščih pa tudi v hribih.«
Aleš prihaja iz učiteljske družine, zato ni presenetljivo, da se je tudi sam odločil za ta poklic. Še preden je šel študirat, je že vodil košarkarske ekipe Ježice, kar je zelo vplivalo na njegov način učenja. Iz medsebojnih odnosov na igrišču je vlekel informacije, iz katerih je potem poskušal izoblikovati svoj slog učenja. Pravi, da se mu zdi, da se kot učitelj v vseh letih ni spremenil. »Vselej so bila pravila, od katerih nisem odstopal. Bil sem odločen in oster, včasih celo pasji, a sem se znal tudi ''pohecati''. Otroci morajo vedeti, da obstajajo meje, katerih se morajo držati. Sam se imel to srečo, da sem povezoval trenerski in učiteljski poklic. To se je vedelo tudi v šoli in starejši učenci, ki so pri meni trenirali, so informacije o mojih pravilih prenašali na mlajše. Poskušal sem biti korekten do vseh, kar je pa bilo marsikdaj za koga boleče, saj je morda pričakoval, da bo pri meni kar tako dobil kakšen bonus. Večinoma sem učil fante, a menim, da sem bil dober tudi pri delu z dekleti. Nekega potrdila sicer nisem nikoli dobil, ampak glede na to da sem bil prav s tvojo generacijo (letnik 1989, op. p.) na kar nekaj tekmovanjih, bi poudaril, da je bilo delo zelo zanimivo. Že ko sem bil mlad učitelj, je bila moja beseda zakon tudi pri starših. Na moje govorilne ure so presenetljivo hodili vsi, ne samo tisti, ki so prišli poslušat, kako priden je njihov otrok, temveč tudi tisti, katerih otroci so bili malce bolj težavni.«
Zelo je aktiven na soicalnih omrežjih, na katerih redno ''všečka'' in komentira slike. Facebook mu omogoča, da ostaja v kontaktu s svojimi nekdanjimi učenci ter učenkami. Navdušeno in s ponosom mi kaže sporočila, ki mu jih pošiljajo bivši učenci prek socialnih omrežij. Med pogovorom pregledujeva njegove prijatelje na Facebooku. Vsake toliko se ustaviva pri kakem imenu – no, po pravici sva se ustavila kar velikokrat –, da mi pove kakšno prigodo, zanimivost ali pa kaj ta človek počne danes. Imenom se v intervjuju poskuša izogibati, ne zato, da ne bi dal priznanja posameznikom, ampak zato, da ne bi ''pozabil'' vseh ostalih.
Ko beseda nanese na otroke, ki zdaj obiskujejo šolo, je v njegovih očeh opaziti manjše razočaranje. »Sedaj, ko sem v pokoju, poslušam, da otroci ne bi radi hodili v šolo. To je zato, ker otrokom ne uspejo ne doma, ne v šoli dopovedati, da je šola delo. Vzgoja je, če pretiravam, neka oblika terorja. Kajti le redkokdo se kar tako ukloni nekim pravilom. Dandanes gre vse po liniji najmanjšega odpora. Ko sem bil v Afriki, sem videl, kaj pomeni izobrazba, to, da imaš list papirja in svinčnik. Otroci po svetu delajo v tovarnah – to je njihovo delo. Delo naših pa je, da hodijo v šolo. Naši otroci so razvajeni, kajti so na toplem, trikrat na dan imajo na voljo obrok hrane, ampak njim je še vedno težko hoditi v šolo in delati domače naloge.« Kljub temu pa pravi, da je zelo vesel, ko vidi in prepozna otroke svojih nekdanjih učencev. »Lani sem bil na tekmi najmlajših in sem videl dva fantiča, res zelo majhna. V njiju sem takoj prepoznal njuna očeta, ki sta bila moja učenca pred mnogimi leti. Otroka sta bila po gibanju in po izgledu identična očetoma, tako da ju res ni bilo težko prepoznati.«
Kljub temu, da ni več najmlajši, pa se še vedno aktivno ukvarja s športom. Z ženo, ki ni bila športnica preden ga je spoznala, sta prehodila 25 transverzal, med njimi tudi obe evropski poti. Enkrat na teden igra tenis in košarko, ko je sezona, pa tudi golf, v katerega se je zares zaljubil šele v pokoju. »Malce mi je žal, da se golfa nisem lotil prej. Namreč, ko sem naredil izpit za igranje, me je kar potegnilo ''not'' in sedaj zelo uživam v njem.«
Osnovno šolo je prva štiri leta obiskoval na Ježici, kjer je bila njegova mama upraviteljica. Ker košarke še ni poznal, je bila prva žoga, za katero je poprijel, rokometna. S košarko ga je seznanil šele starejši brat Šimen, ki je kot gimnazijec opazil ta šport pri košarkarskem klubu Enotnost (nekdanja Union Olimpija Ljubljana, op. p.), katerega trener je bil takrat Stane Urek. Spominja se, kako je z bratoma prvič igral košarko. »V tistem času smo stanovali v šoli na Ježici. Na dvorišču šole je bila drvarnica, ob katero smo prislonili lestev. S Šimnom sva iz razreda prinesla koš za smeti in mu odrezala dno. Mlajši brat Tilen je moral sedeti na vrhu lestve in držati ta koš, v katerega sva potem midva metala žogo, ki sva jo našla v telovadnici. Tako se je začelo. Prvo košarkarsko žogo sem dobil od mamine tete iz Beograda. Kupila jo je na bolšjem sejmu neke ameriške ambasade, nato pa poslala v Ljubljano, kjer sem jo dobil jaz. Ampak žoga ni bila taka, kot je danes. Take žoge sedaj vidiš le še v muzejih. Žoga je imela cucelj, skozi katerega si jo lahko napihnil, nato si ta cucelj prepognil in zavezal, ga pospravil v usnjen ovoj in zavezal z vezalkami.''
Pravi, da takrat niso vedeli, kako se je košarka dejansko razvila, a se jim je po pripovedovanju Šimna igra zdela zanimiva, zato so sami našli rešitev, da so jo lahko igrali. »Kasneje smo se preselili na dvorišče, na prostor pred cerkvijo. Tam smo žogo metali v staro rjasto luč nad vhodom v cerkev in če je zaropotalo, smo to šteli kot zadetek. Seveda smo kmalu začeli razmišljati o svojem igrišču. Ugotovili smo, da je primeren prostor na terasi pri železnici, nad današnjim igriščem na Ježici. Tam je bila v tistem času deponija leša, ki smo ga razgrabili, da smo zravnali teren. Nato smo na ''telegraf štango'' nabili tablo, nekdo pa naredil še obroč. Ko so renovirali osnovno šolo na Ježici, smo iz učilnic vzeli table, skonstruirali stojalo za koš in postavili še drugi koš. Ure in ure smo preživljali na tistem igrišču, s katerega smo se vsakodnevno zaradi leša vračali popolnoma črni.«

V drugem delu najinega pogovora je Aleš Peče govoril o Ježici in trenerstvu, povedal pa je tudi nekaj zanimivih anekdot. Pravi, da je le teh še mnogo in, da kar kličejo po nekem podrobnem zapisu.

Druščina fantov je v sezoni 1959/60 ustanovila Košarkarsko društvo Ježica, in sicer kot sekcijo Partizana. Kmalu so ugotovili, da potrebujejo igrišče, če se želijo bolj resno ukvarjati s košarko. Ježici najbližji teren je bil v tistem času v jami pri Osnovni šoli Vita Kraigherja. Tam so odigrali svojo prvo tekmo. »Tega se morda nihče več ne spomni, a v jami je bilo nekoč igrišče, ki je bilo peščeno. Pred vsakim dvobojem ga je bilo potrebno pripraviti – v mivko zarisati črte košarkarskega igrišča in, če je bilo mokro, tudi pomesti luže. Domača ekipa med polčasom ni imela časa za oddih in počitek, temveč je morala obnoviti črte igrišča in ga pripraviti za drugi del tekme.«
Po dveh letih se je fantovski ekipi pridružila še ženska (ŽKD Ježica). »Ježičani smo bili že od nekdaj veliki posebneži, težko je bilo priti v naš krog. Moral si biti zelo samoiniciativen, pokazati si moral željo po delu. To nas je povezovalo. Skupaj smo sezidali dimnik, zasadili topole, zabetonirali tribune na Ježici ter na novo prekrili strop v telovadnici. Ker smo vse naredili sami, so se nam marsikje posmehovali, češ, da se ukvarjamo z vsem ostalim, namesto da bi trenirali košarko.«
Aleš Peče se rad spominja, kako so uredili svoje prvo asfaltirano igrišče na stari Ježici. »Ko smo ga delali, je prišlo med 20 in 30 ljudi, fantje in dekleta. Vsi smo pomagali po svojih močeh. Najprej smo sami utrdili tla, nato pa sem se s prijateljem zapeljal na Cestno podjetje Ljubljana, kjer sva izrazila željo po asfaltiranem igrišču. Tam so nama ustregli in brez kakršnihkoli dokumentov, vlog ali dovoljenj, je bilo igrišče asfaltirano že naslednji dan. Potem smo želeli imeti osvetljeno igrišče, zato smo se s kolesi zapeljali v Domžale, da smo videli, kako imajo to urejeno tam. Filip Štucin, prvi predsednik ježiškega kluba, je rekel, da bomo luči naredili iz osmih loncev za sušenje perila, v katere bodo prišle ''fasnge'' žarnice. Potem sva šla s prijateljem v Mengeš s konjem in vozom iskat drogove. Vožnja je bila prava pustolovščina, saj sva na eni glavnih cest v Sloveniji, ki je povezovala Ljubljano in Dunaj, naredila manjši zastoj. Nekdo izmed naših je napeljal še elektriko in stvar je bila dokončana.«
»Včasih je bilo mnogo drugih stvari, pa še košarko smo igrali,« pravi, ko razmišlja o tem, kako se je vse skupaj zares začelo. »Najprej smo bili samo ena ekipa, člani. Kdor je letal za žogo po igrišču, je bil član. Seveda se je včasih igralo zunaj, in to ne glede na vremenske razmere. Velikokrat je deževalo, bilo je vroče, pa tudi zelo mrzlo, saj se je liga včasih zaključila šele novembra. Kasneje smo igrali tudi v telovadnici, v kateri je bilo slabo zakurjeno, pa še 'superg' ni imel skoraj nihče. Igrali smo večinoma bosi, ker je bilo enostavneje. Bili smo samouki. Ni bilo televizije in računalnika, v bližini ni bilo niti tekmovanj. Težava je bila že razdalja med Ježico in mestom. Avtobus je vozil morda štirikrat na dan in zato nismo vedeli, kako drugje trenirajo in igrajo, nismo jih mogli posnemat.«
Na Ježici so kot prvi skupaj z lokalnimi rivali Arbitri organizirali tudi 24 ur košarke. To je bila velika prireditev, ki se je nato tradicionalno (razen v času vojne) ponavljala še naslednjih 24 let. »Večji del prve prireditve 24 ur košarke je deževalo, a mi smo vseeno igrali. Ne glede na razmere. Prvi koš pa sem, če se smem pohvaliti, dal prav jaz.«
Beseda nanese na današnji slog košarke, ki se, razumljivo, zelo razlikuje od košarke, ki so jo na začetku igrali na Ježici. »Menim, da smo danes razvajeni. Gledamo zares vrhunske predstave košarkarjev in zanimive tekme. Vendar ta košarka z 'mojo' nima nikakršne povezave. Vrednot v smislu igre, kot sta ustvarjalnost v gibanju in igranju, tega že skorajda ni več. Košarka NBA je naš košarkarski prostor razgradila. V ospredje je postavila atletske sposobnosti posameznikov, katerim manjka občutek za kombinatoriko. Individualnost je tako nadvladala kolektivnost, ki naj bi bila glavna lastnost ekipnih športov.«
Pri današnjih igralcih pogreša ustvarjalnost v mišljenju na igrišču. »Igralci imajo premalo idej, počnejo samo to, kar jim pokaže trener. Včasih smo na zunanjih igriščih trenirali sami, preizkušali smo nove stvari, ideje so padale in iz njih se je včasih izcimilo kaj uporabnega, učinkovitega, nekaj, kar smo nato lahko uporabili na tekmi.« Vendar za to ne krivi igralcev, kajti po njegovem mnenju bi jih takega razmišljanja morali naučiti trenerji – ti pa že sami ne razmišljajo dovolj ustvarjalno, zato ne morejo znanja prenesti naprej. Vpraša me, če vem, kako prepoznati dobrega trenerja. Po razmisleku in trem 'brcam v meglo' mi pojasni, da je vse zelo preprosto. »Dober trener ima lahko samo dve žogi, dva koša ter 15 igralcev, pa lahko brez težav sestavi trening tako, da je zanimiv, da se vsi igralci gibljejo in jim ni dolgčas.«
Nekateri mladi trenerji, ki se, po Aleševih besedah skrivajo za velikimi ameriškimi termini, imajo z organizacijo treningov in prenašanjem znanja velikokrat težave. »Trening je običajno sestavljen tako, da imajo vsi igralci v rokah svojo žogo, zato lahko z njo lahko počnejo, kar želijo. Ne iščejo priložnosti, da bi si to žogo priborili ter nato nekaj naredili z njo. Ker jo imajo v svoji posesti na treningu, si jo želijo imeti v rokah tudi na tekmah. Zato se dogaja, da igralci ne podajajo, ne iščejo priložnosti, da bi z žogo naredili kaj novega. Danes se trenira zelo frontalno. To pomeni, da je nekdo, ki je visok, stalno v konfrontaciji z nekom, ki je majhen. To pa posledično pripelje do tega, da so manjši, jasno, spretnejši na začetku, višji pa malce bolj nerodni. Tukaj pridemo do problema motivacije, kajti prav visoki igralci imajo v nadaljevanju večje možnosti. Zato je potrebno najti način treninga, pametno sredino, ki ne bo prehitro vzela voljo visokim igralcem.«
Razgovori se tudi o igri ulične košarke 3 na 3 oziroma tako imenovanemu »streetballu«. »Igra 'streetballa' je prava 'božja kazen' za trenerja, ki dela z neko že oblikovano ekipo. Ko namreč igralci, ki celo poletje igrajo ulično košarko, pridejo jeseni na prvi kolektivni trening, se zdi vse skupaj katastrofalno. Izgubijo smisel za kolektivno igro, navajeni so tiste individualnosti, ki je značilna za igro tri na tri. Tam sta v akciji namreč le redko udeležena dva igralca, zato košarkarji pogosto izgubijo smisel za predvidevanje različnih situacij.«
Ko je začel delo na Ježici, je najprej prevzel trenerstvo mladincev, kajti mlajših kategorij še ni bilo, člani pa niso imeli trenerja. »Bili smo socialni klub z razumevanjem za sočloveka, bili smo trdi, držali smo skupaj,« pravi, ko se spominja težkih, a lepih začetkov. »Vsako leto smo 60 do 80 mladih peljali na taborjenje, kar pa niso bile priprave. Jaz sem bil takrat najmlajši v skupini ljudi, ki smo vodili klub. Včasih je izgledalo, da sem le malce starejši otrok, ki je skrbel za mlajše od sebe. Taborili smo na Osorju, kamor smo hodili več kot 10 let. Vsako leto je bilo potrebno postaviti tabor, pripeljati dva tovornjaka slame – ker smo spali na slamaricah, najeti kuharico, pripraviti kuhinjo. Bili smo iznajdljivi in samostojni. Eno leto smo se javili občini, da smo pripravljeni podreti neko staro hišo – proti plačilu, seveda. To smo tudi storili in nato material, ki je bil še uporaben, prodali. S tem smo zbrali denar, da smo poleti peljali otroke za 14 dni na morje na otok Cres. Imeli smo kar nekaj takih družabnih stvari, ki so nas vezale med seboj. To, da smo bili moški in ženski klub, nas je še bolj povezovalo. Takrat se je vedelo, da fantje hodijo na dekliške tekme, dekleta pa na fantovske. Iz tistih časov je cel kup parov.«
Nato mi pove še nekaj o svoji trenerski karieri. »V šoli sem včasih treniral tudi po tri ali štiri ekipe. To je bilo zelo naporno in predvsem – vse zastonj. Nihče me ni silil delati zastonj, ampak so bili taki časi, da sem se potrudil za svoj klub. Treba je računati, da sem bil v istem prostoru po 10 ali več ur na dan in, če bi treniral, recimo, na Ježici, namesto na Bevku, bi bilo vse skupaj veliko lažje. Cel dan sem gledal iste žoge, iste stene, vohal isti zrak. V času, ko se je začela pobirati vadnina (pred približno 25 leti, op. p.), je klub imel veliko stroškov, ni pa imel sponzorjev. In prav to je bil razlog, zakaj Ježica ni naredila koraka naprej. Imeli smo ekipo v prvi slovenski ligi, taista ekipa je prav tako igrala drugo jugoslovansko ligo. Vedno nam je šel dobro ta operativni del, manjkal pa je nekdo, ki bi se malce bolj ukvarjal z marketinškim delom. Kasneje je klub živel večinoma od igralskih odškodnin.« Preneseti me, ko omeni, da je imel trenersko krizo. »Prišel je tudi čas, ko sem imel vsega dovolj in ko kljub dobrim rezultatom nisem videl poti naprej. Vodil sem že štiri ekipe, moral bi pa voditi še peto. Takrat pa je v klub prišel trener, ki je bil posebnež z zelo zanimivim značajem. Bil je zagnan, prizadeven in kakovosten trener. Takrat je bil tik pred koncem študija medicine, a se je odločil, da noče opravljati izpita Predvojaška vzgoja, zato je pustil medicino in začel trenirati košarko. Prišel je na Ježico in vložil svoj trud in čas, s čimer me je razbremenil in mi ponovno dal zagon za delo. Seveda so za njim v društvo prišli še mnogi drugi in prav vsak izmed njih mi je dal neko spodbudo za delo vnaprej.«
Ko gleda na zdajšnje stanje kluba, pravi, da je zadovoljen, a da mu je žal, da njegova generacija ni dovolj hitro spustila zraven mlajših. »Vesel sem, ko vidim, da tisti, ki držite klub pokonci, delate dobro, delate iz prepričanja, ne pa zato, da bi obogateli. Morda se bo slišalo malce prepotentno, ampak vsi ste šli preko 'moje šole' in zato nikomur ni potrebno razlagati, kaj je prav in kaj narobe. In nenazadnje, kar je najlepše, v vsakem izmed vas najdem delček sebe.«

Karmen Belšak

 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.